V naše kraje so se Slovani najverjetneje priseljevali v manjših rodovnih skupinah, ki so se imenovale župe. Le te so se sčasoma združevale. Ker nam struktura prvotnih naselbin (dvorov) iz tistega časa na našem ozemlju zaenkrat še ni poznana, smo se osredotočili na drobne najdbe, predvsem na nakit in s tem na takratno nošo, kakor se nam je v drobcih ohranila v grobovih. Na ta način smo te arheološke najdbe poskušali iztrgati iz pozabe.

V Zgornji Mislinjski dolini poznamo kar dve arheološki najdišči iz staroslovanskega obdobja. To sta skeletno grobišče Puščava nad Starim trgom, ki je nekoliko starejše (8. do 9. stoletje) in cerkev sv. Jurija na Legnu, ki je nastalo takrat, ko so na Puščavi že skoraj prenehali pokopavati (1.polovica 9. do1. polovica 10.stoletja). Pokojnikom so v grobove poleg pražnje obleke pridali osebne predmete (nakit, lončene posode, orodje), ki so se - odvisno pač od materiala iz katerega so bili ti predmeti izdelani - različno ohranili. Prav ti drobni pridatki nam lahko, če jih pravilno tolmačimo, veliko povedo o osebi, ki je predmet nosila, o tisti, ki je predmet naredila in seveda o okoliščinah in obredih, ki so se dogajali tako za časa življenja, kot ob slovesu.

Ženske so nosile bogat naglavni nakit. Verjeli so, da žvenketanje nakita odganja uroke. Služil ni torej samo za okras, ampak kot izvor magične moči. Izdelovali so ga zlatarji. Pav, ki je upodobljen na uliti kovinski zaponki, predstavlja starokrščanski simbol nesmrtnosti. Poleg te zaponke so na sv. Juriju odkrili še zaponko okrašeno s koncentričnimi krogi. Ko so bile te t.i. fibule nove, so se svetile kot zlato, na obrobju zaponk pa so bili v krogu razporejeni jamičasti nizi zapolnjeni z raznobarvnim emajlom. Te zaponke so bile v modi na prostoru vse od Severnega morja do Jadrana kot del slavnostne noše. Moški si je z njo na ramenu spel plašč, ženska pa sredi prsi svoje volneno ogrinjalo. Na platnenem ali usnjenem traku, ki je bil zavezan okoli čela, so viseli obsenčni obročki – obsenčniki z različno oblikovanimi zaključki. Morebiti so bili prepleteni med debele kite. Poleg omenjenih zaponk in obsenčnikov so se ženske okitile še z uhani, na rokah so se jim svetili prstani, na nitki okoli vratu pa je visela kakšna steklena ali celo mozaična jagoda.

Slovani so bili kratkolasi in obriti. Moški so nosili kape, ženske rute. Oblačila so bila preprosta, iz lanenega platna, poznali so že pletenino in celo levo in desno zanko. Pozimi so se zavarovali z kožuhom. Blago je bilo lahko obarvano, seveda z naravnimi barvili. Menda so že poznali predpasnik. Noge so varovali usnjeni čevlji, ki so bili z istimi trakovi podvezani visoko, vse do kolen in so prekrivali hlačnice. Prav tako usnjen pas je služil za pričvrstitev obleke, nanj so pripeli nožič ali kresilo. Do danes se nam je ohranila zgolj kovinska pasna spona, saj vemo, da organski materiali v zemlji sčasoma zgnijejo.

Lončene posode, ki so jih prilagali v grob so bile kuhinjske, včasih pa so jih izdelali prav posebej za pogrebno priložnost. Skrbno so jih okrasili, najčešče z vrezano valovnico. Valovnica, ki je krasila predvsem zgornjo polovico posode je ponazarjala vodo. Slovani so verjeli, da se v določenem številu dni po smrti duša loči od telesa in odide preko vode v deželo mrtvih. V pekačih – pladnjih so pekli kruh.

Polja so sprva obdelovali po načinu dvoletnega, kasneje triletnega kolobarjenja.
Žito so želi s srpom, poznali so koso in z njo rezali travo za zimsko krmo živine. Lov in ribolov sta bili dopolnilni dejavnosti. Pomembnejše je bilo čebelarstvo, tako za med kot sladilo, zdravilo in seveda za opojno medico. Trgovali so tako z voskom, kot z medico.
Redili so perutnino, govedo, drobnico in svinje.

Študijski krožki, ki jih ob sofinanciranju Ministrstva za šolstvo in šport, strokovno vodi in razvija Andragoški center, so oblika neformalnega izobraževanja in usposabljanja na vseh področjih človekovega dela in življenja. Delujejo po načelu, da vsak človek nekaj ve in zna, ter je sposoben prenesti znanje drugim in da se lahko vsakdo nekaj nauči in po tem sprašuje.

Delo v študijskem krožku pomeni skupno prizadevanje, da bi si pridobili novo znanje, prispevali k prepoznavanju in ohranjanju kulturne in naravne dediščine, k svojemu osebnostnemu razvoju in večji kakovosti življenja v matičnem okolju.

Člani študijskega krožka:

Slavica Berzelak (mentorica)
Vilina Hauser (noša)
Marjana Krenker (čipka)
Dragica Žnidaršič (poslikava)
Saša Djura Jelenko (glina)
Anka Juvan (glina)
Štefan Merčnik (kovina)

Pomagali so nam:

Podjetniški center Slovenj Gradec
Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec
Mercator Slovenj Gradec
Srednja šola Muta
Čevljarstvo Levovnik